Imeti na spletni strani blog. Da ali ne, je bilo vprašanje. Kaj bi sploh pisala na blogu in še kup drugih vprašanj mi je hodilo po glavi. Nato pa sem se odločila. Pa zakaj pa ne. Ljudem želim prikazati najino delo in naju, takšna kot v resnici sva, čisto iskreno in mogoče lahko te “izpovedi” in misli začnem pisati kar tukaj. Nisem ravno najboljši pisec, mogoče pa z nekaj vaje kdaj še postanem.
Prva tema o kateri želim pisati je dogodek, ki je na meni oz. nama s Simonom pustil pomemben pečat. Včasih se nam niti sanja ne, kako lahko male odločitve na nas pustijo ogromne spremembe v življenju. Zato sem danes zelo vesela, da sem se kljub zadržkom in strahom, ki izvira v vsakem izmed nas, na koncu le odločila, da naredim korak v drugo smer in tvegam.
Skratka. Takole je bilo. Prijateljica mi je povedala za StartUp delavnico in mi poslala povezavo, kjer je bila prijava za ta dogodek. Izrazila je željo, da se prijaviva skupaj z idejo kot ekipa ali pa mogoče posamezno, saj sva le obe ustvarjalki, kjer ima že vsaka zase ogromno idej.
No, tako sem si prebrala nekaj več o dogodku in šest tedenski delavnici z naslovom Podjetniški trampolin 2017 v SAŠA Inkubatorju v Velenju.
Intenzivni šest tedenski program je financirala Evropska unija iz Evropskega sklada za reginoalni razvoj. Za vse, ki bi se prijavili v ta program, je to pomenilo brezplačno delavnico z zares pomembnimi predavatelji in zanimivimi vsebinami. Ideja o intenzivnem programu s šestimi različnimi predavatelji in o tem, da lahko svojo idejo realiziramo do prodaje v samo šestih tednih, me je prepričala.
Vedela sem, da tokrat tega javnega povabila ne smem vzeti kar tako in dati na stran, temveč ga moram vzeti kot dobro priložnost, saj sem ravno začela z izdelavo svojega “svežega” in inovativnega produkta.
Saj veste, ko pride kaj takega se nam zelo hitro naredi, da nas že prve misli začnejo ustavljati na poti k našemu napredku. Sprašujemo se zakaj nam je tega treba, ko je tako super sedeti doma v tej coni udobja. “Pa ne vem no, tam se bo sigurno treba predstaviti ljudem, govoriti pred skupino ljudi… Joj. Naslovi tematike so v angleškem jeziku… Kaj če bodo govorili v angleščini… Oh, sploh raje ne pomislim na to, jaz tega ne zmorem in sebe si niti ne predstavljam v takšni situaciji.” Potem pa se zaveš svojih strahov in si rečeš: “Ma daj. Come on! Naredi enkrat spremembo in se odloči za korak v drugo smer. Ne bodi reva. Naredi nekaj zase in se zmigaj. Če boš samo sedela doma, bo težko kaj bolje… Zato, just do it!” In tako sem izpolnila prijavnico. Jo poslala. In občutek je bil res super!
In tako je prišel čas prve delavnice. Sploh ni bilo tako hudo. Samo mogel si si vzeti čas, se vsesti v avto in odpeljati v Velenje. Tam je bilo že kar nekaj mladih ljudi. In vzdušje je bilo za prvi vtis dobro. Hočem reči, ne preveč strašno pa tudi ne tako udobno kot doma na kavču. Seveda smo prišli tudi do tega, da se vsak posameznik predstavi. Jaz vam povem, ni lepšega kot če si po naravi pač tak, da ti je rado nelagodno govoriti pred ljudmi. Najprej tvoj obraz pač malo zažari od rdečice, ko pa po nekaj nerodnih stavkih le zaključiš s svojim govorom, se počutiš kakšen gram lažje. Vsaka taka situacija v naslednjih delavnicah je zate lažja ovira in proti koncu delavnice si že tako navajen, da ti to več ne predstavlja največje težave na temu svetu pač pa to delaš z veliko manj strahu in sproščenostjo (ampak še vedno nismo doma na kavču). Napredek pa je jasno viden. Tudi naši cilji so bolje začrtani. Na že čisto zadnji delavnici pa te predavateljica Lena Faraguna tako navdihne s svojim govorom in prepriča v svoje trditve, da prideš domov malo pred deseto uro zvečer in se posnameš v živo na Facebook. V življenju pred tem tega ne bi naredila! Tako, da vsa čast za te spodbudne besede, ki so nam večini na delavnici res še kako prišle do živega.
LIVE posnetek je bil velika pika na i, nato pa je sledil DEMO DAN, kjer smo se vse ekipe predstavile pred komisijo s svojimi kratkimi “PITCH” prezentacijami. Izmed vseh nas je morala komisija izbrati TOP 6 idej, ki bi se v nadaljevanju predstavile na zaključnem dogodku. Jaz sem se predstavila druga po vrsti in nato odšla predčasno od tam tako, da nisem slišala vseh predstavitev, saj so me pred vhodom v Saša Standard že čakali moji prijatelji, da oddidemo na koncert 2CELLOS v Ljubljano. Občutki so bili mešani. “Bom med prvimi šestimi ekipami ali ne?”
In spet smo pri naših budnih možgančkih, ki včasih še preveč poganjajo “tisto” kar ne bi bilo treba. Moje misli na poti na koncert: “Uf. Samo, da sem dala to čez. Trenutno se počutim dobro v svoji koži. Kar vredu mi je šlo in preživela sem. In za nagrado grem še na koncert. Zakon! Sam joj. Pa kaj pa če bom med prvimi šestimi? Saj si kar želim. Ali pa tudi ne, saj bo naslednja naša predstavitev morala biti v angleščini in jaz res ne znam najbolje govoriti angleško. Boljše, da sploh ne pridem med prvih 6. Takole je bolj udobno. Saj bi bila zelo vesela, če bi bila izbrana, sam ko pa moramo govorit v tujem jeziku. Pa kaj, če ne bom vedela odgovorit. Pa lahko se osramotim…In še in še. Samo Anja no. Ustavi se že! Ne prehitevaj. Kar bo pa bo! Boš o tem razmišljala, če bo prišlo do tega. Sedaj pa se sprosti in uživaj.”
Jaz vam povem. Naši možgani so res fenomenalni. Včasih prav ne moreš verjet kako so trmasti in čeprav nočeš, kar naprej nam nekaj šibajo v našo podzavest in stalno se moramo boriti z njimi kot v nekakšnem borilnem ringu! Komaj sem se na poti v Ljubljano malo sprostila, mi kolegica s katero sva se skupaj prijavile na delavnico sporoči, da so zaključili s predstavitvami in razglasili TOP 6 idej, mad katerimi sva obe poleg in da naju čaka še kar nekaj dela preden bo nastopil naš DAN P, kjer bodo potekale zaključne predstavitve pred domačimi in tujimi investitorji.
“Aaaaaaa!” V trenutku sem bila kar malo šokirana pa vesela… presenečena… oklepala sem se vseh mogočih občutkov. “Kako se je lahko naredilo to meni?” Ko sem samo pomislila kako sem se obotavljala s prijavo na to delavnico, mi je bilo res smešno, da sem prišla tako daleč. In to je tisto. Ko nikoli ne veš kje te čaka dobra priložnost! Včasih tik pred nosom!
V naslednjih nekaj dneh je bilo res zanimivo. Potekale so priprave in sestanki za naš predstavitveni video, pisanje scenarija, iskanje lokacije in ljudi ter vse kar spada zraven. Hvaležna sem, da so mi snemanje omogočili v Hiši Raduha v Lučah, kamor se obvezno morate odpraviti na dopust v hiško na drevesu ali na kozolec. Lahko pa tudi poskusite njihove kulinarične dobrote. Še enkrat hvala. Hvala tudi sestrični Evi, ki si je kljub takratnim težavam po operaciji modrostnega zoba vzela čas, da odigra vlogo v videu in to prikaže celo z nasmeškom na njenem obrazu. Hvala pa tudi vsem ostalim, ki so nam ekipam omogočili brezplačen promocijski video in to zložili v celoto.
Pred zaključnim dogodkom smo imeli še eno izjemno srečanje z Anjo Križnik Tomažin, ki nas je v samo dveh urah pripravila na naš zaključni nastop. Seveda smo potem imeli še dober teden časa, da se sami dobro pripravimo za nas res pomemben dogodek, ki je potekal 21. 4. 2017 v Saša Inkubatorju v Velenju. Na ta dan se nas je TOP 6 skupin, predstavilo pred domačimi in tujimi investitorji.
Kakšni so bili občutki na ta dan, vam ne izdam v detajlih. Ker potem bi lahko popisala še dve strani. Sem pa se takrat kljub temu, da bom morala govoriti v angleščini, počutila zelo motivirano in komaj sem čakala, da stopiva na oder pa čeprav z nekaj metuljčki v trebuhu.
Čeprav sem delavnico v celoti obiskovala samostojno, se mi je na zaključnem dogodku na odru pridružil tudi moj zaročenec Simon, s katerim se trudiva glede uresničitve najine skupne poslovne poti. Po končanih predstavitvah in podelitvah nagrad je potekalo druženje z investitorji, kar je bila za nas vse dobra priložnost za povezovanje. Čeprav nisva prejela posebne nagrade ali vložka denarja v najin projekt, sva kljub temu bila zadovoljna, da sva prišla do te točke, da se lahko z najino idejo predstaviva širši publiki ljudi. Simon je pri teh rečeh že malo bolj vešč kot jaz, saj ima na tem področju že nekoliko več izkušanj, zame pa je bila to izjemna preizkušnja, kjer sem okusila delček podjetniškega delovanja.
Želim si, da bi v prihodnosti lahko počela stvari, ki naju resnično veselijo in izpopolnjujejo. Verjetno so to sanje vsakega pa vendar na tej poti uspe le peščici. Od nas samih je torej odvisno kam nas bo zanesla pot in na kakšen način ji bomo sledili…
